Oktet

Oktet Deseti brat

Oktet Deseti brat iz Ljubljane je stopil na svojo umetniško glasbeno pot leta 1980 v Ljubljani, na Črnučah. V ustvarjalnem razvoju je oktet prešel več uspešnih obdobij, najbolj intenzivno in umetniško zrelo obdobje pa je nastopilo z letom 1997, ko je umetniško vodstvo prevzel priznani operni pevec, član nekdanje legendarne zasedbe Slovenskega okteta in pevski pedagog Jože Kores. Z visoko kakovostno ravnijo umetniškega glasbenega ustvarjanja tako danes oktet Deseti brat sodi v slovenski vrh, med najbolj kakovostne tovrstne sestave pri nas. Njegovo delo uspešno nadaljuje prof. Milivoj Šurbek.

Oktet Deseti brat je na slovenskem glasbenem prizorišču prepoznaven po svojem edinstvenem zvoku in imenu. Tako, kot je moral deseti brat iz slovenske ljudske tradicije zdoma, je tudi oktet Deseti brat doživljal enako usodo pri iskanju ustreznih prostorov za vaje.

Zvestobo poslanstvu svojega imena pa je oktet doslej dokazal s številnimi nastopi ob raznovrstnih prilikah in domala v vseh predelih domovine, na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni, Makedoniji, Franciji, Nemčiji, Belgiji, Nizozemskem, Rusiji, Italiji, Vatikanu, Avstriji in še treh celinah: enkrat v Avstraliji, dvakrat v Severni Ameriki in trikrat v Južni Ameriki. Večkrat je uspešno nastopil na državnih in mednarodnih pevskih tekmovanjih ter sodeloval v RTV oddajah. Svoj prispevek je dodal tudi h koncertu, oddaji in zgoščenki, posvečenih 50. obletnici glasbenega ustvarjanja velikana slovenske narodno zabavne glasbe – Slavka Avsenika.

V oktetov repertoar so vključene tako domače kot tuje skladbe, renesančne in modernejše umetne pesmi. Najljubše pa so mu slovenske ljudske pesmi, kjer »pride značilni zvok okteta najbolj do izraza. Tega tvori homogeno glasbeno telo z velikim izraznim razponom in vrhunsko interpretacijo, ki z izrazom priteguje k poslušanju in s preprostostjo spodbuja k posnemanju.«

Do sedaj je oktet posnel in izdal enajst samostojnih kaset in zgoščenk (Slovensko dekle; Hola, hola, fantje vstajajte; Pelin roža; Božične; Naših dvajset; Še bomo peli; Eno si zapojmo; 25 let; Puabi pojo, Na rajžo in Tebi pojem).

Stiki z drugimi zbori in skupinami

Oktet je povezan z moškim pevskim zborom MGV Thalia iz Ebernhahna v Nemčiji. Prvi stik je bil vzpostavljen ob našem prvem tekmovanju na Harmonie festivalu v kraju Lindenholzhausen pri Limburgu. Na nemškem veleposlaništvu v Ljubljani je bil tedaj kot prvi odpravnik poslov zaposlen g. Alfons Roth, ki je bil član zbora Thalia in nam je prijazno ponudil nekajdnevno brezplačno bivanje pri pevcih tega zbora. Ponudbo smo seveda sprejeli in med pevci so se stkale zanimive prijateljske vezi. Vsakih nekaj let priredimo skupen koncert.

Oktet je že dvakrat gostoval tudi pri pevskem zboru Uspeh (The Uspeh Slovenian Chorus) iz Milwaukee-ja, država Wisconsin, ZDA. Z zborom nas vežejo prijetni in nepozabni skupni trenutki in tudi velika osebna prijateljstva.

Nekateri člani okteta stalno ali občasno prepevajo tudi v drugih zborih.

Marjan in Rado sta redna člana pevskega zbora Anton Foerster, Marjan je celo njegov ustanovni član.

Čarli in umetniški vodja g. Kores sta bila člana Ribniškega okteta.

Naš nekdanji umetniški vodja g. Kores je bil kljub “penzionu” še dolgo aktiven solist v ljubljanski in mariborski operi. 

Ravno tako je nastala povezava s pevskim zborom Romar iz Črnuč, ko je pripravil spevoigro Miklavž prihaja. Vlogo Luciferja je suvereno odpel in odigral Milan, vlogo Miklavža pa Metod. Igra je doživela v dveh sezonah skupaj 16 uprizoritev po Sloveniji, Italiji in Nemčiji ter snemanje za televizijo.

Pevci okteta so pomagali pri snemanju dvema narodno zabavnima ansambloma in sicer Ravbarjem in Veseljakom.

Občasno, če nam čas dopušča pomagamo tudi kakemu zboru. Tako nas je nekaj pomagalo zboru Biser iz Vodic pri snemanju njihove prve zgoščenke, vsi skupaj pa tudi Mednarodnemu zboru iz Ljubljane.

Rado je nekaj let vodil zbor Biser, sicer pa je še vedno aktivni organist.

Metod je v osemdesetih letih vodil dekliški nonet na Črnučah, zdaj pa se trudi še z vodenjem Oktetka na Črnučah, poleg tega prepeva pri Šentjanških jurjevalcih, ki jih tudi vodi ter pomaga pri vodenju cerkvenega mešanega pevskega zbora v Šentjanžu.

Škero in Milan sta njega dni plesala pri folklorni skupini Emona.

Vsak od nas pa je tudi že vskočil za kakšen nastop ali solo vložek k različnim zborom ali skupinam.

V manjši zasedbi se radi pridružimo tudi kakemu osebnemu praznovanju, bodisi sorodnikom, prijateljem, poslovnim partnerjem ali komu, ki si zaželi naše pesmi. Včasih zapojemo tudi na pogrebu. Iz vsega je razvidno, da smo vsi člani okteta precej veliki pevski in kulturniški entuziasti. Dejstvo je, da je vsaka pomoč drugim skupinam največkrat plačana z enim velikim “Bog lonaj”, včasih pa le pade še kak sendvič in pivo. Če le zmoremo pomagamo. Saj vse, kar komu dobrega storiš, se ti slej ko prej na določen način vrne in marsikdaj že golo osebno zadovoljstvo povrne precej vloženega truda.

Stiki s slovenskimi skladatelji

Posebno uspešni pa so naši stiki s skladateljem Slavkom Avsenikom ml., ki nam je ponudil sodelovanje na nekaj prireditvah in v te namene smo tudi posneli nekaj čudovitih skladb. Med drugim smo še posebej ponosni na praizvedbi Čebelarske in Viharnika, za kateri je melodijo napisal Slavko Avsenik (starejši), priredbo pa njegov sin Slavko.

Pevci okteta smo bili v vsem obdobju našega delovanja v odličnih odnosih s skladateljem Damjanom Kurentom iz Črnuč. Za njegovo nenadno smrt smo izvedeli na naši turneji v Kanadi leta 2004. V svojih arhivih hranimo še nekaj skladb, ki jih je namenil prav našemu oktetu.

Posebno poglavje v našem delovanju so stiki z družino že davno pokojnega skladatelja Marka Bajuka. Oktet je dve svoji zgoščenki (Še bomo peli in Eno si zapojmo) posvetil temu skladatelju. Njegove priredbe ljudskih pesmi so enostavne in izjemno lepe.

Zgoščenko z božičnimi pesmimi (Božične) smo posvetili tudi skladatelju Janezu Močniku. Na zgoščenki so samo njegove priredbe za moški zbor nekaterih najlepših božičnih in koledniških pesmi.

Nekaj svojih pevskih priredb je oktetu prinesel tudi Milivoj Šurbek.

Veliko zahvalo pa smo dolžni tudi slovenskemu pevovodji in skladatelju Antonu Kropivšku, ki živi in deluje na Nizozemskem. Oktet je bil že nekajkrat njegov gost, pa tudi njegovi pevci so že gostovali pri nas.

Kaj je oktet

V slovenskem prostoru se je oktetovstvo pričelo razvijati z ustanovitvijo Slovenskega okteta v začetku 50 let dvajsetega stoletja. Pred tem časom pri nas oktet ni bil tipična pevska  postavitev.

V Sloveniji pa so se pred stoletjem in več pojavljale fantovske (moške) pevske skupine, ki so pele večglasno. Pojavil se je vodilni srednji glas (vižar), visoki glasovi so peli čez, nizki pa so zraven basirali. Zanimivo je, da je posebej na Koroškem postalo petje tudi več kot tri oziroma štiriglasno. Iz prvih starih ljudskih pevskih posnetkov lahko izluščimo tudi pet, šest ali celo sedem glasno prepevanje.

V tujini poznamo različne moške pevske sestave, ki prepevajo večglasno. V ameriškem prostoru se pojavljajo Barbershop kvarteti. V nemško govorečem prostoru je oktet pravzaprav dvojni (ojačan) kvartet. V Dalmaciji se pojavljajo klape, kjer je en solist, ki ga s spremljavo podpira več glasov, navadno pa tudi z inštrumenti in tako dalje.

Oktet je pevska zasedba osmih pevcev, kjer navadno po dva pevca pojeta en glas. V oktetu so tako dva 1. tenorja, dva 2. tenorja, dva baritona ter dva basa.

Pevci v dobrem oktetu so navadno zelo dobri pevci z dobrim posluhom, s širokimi izraznimi možnostmi, pretanjeno interpretacijo in s poudarjenim občutkom za kolektivno petje. Vsaj nekaj pevcev v oktetu mora biti dobrih solistov.

Oktet mora v svojem pevskem podajanju znati pritegniti publiko z raznoterimi pevskimi izraznimi možnostmi. Navadno mora imeti oktet zelo izrazit in dinamičen razpon ki sega od komaj slišnih pianissimov pa vse do grmečih fortissimov.

Poslušanje dobrega okteta je poseben dogodek in svojevrsten užitek. Petje v takem pevskem korpusu pa – lahko verjamete – tudi.

V Sloveniji je do sedaj delovalo že več sto oktetov. Mnogo jih je izšlo iz raznih društev (lovska, gasilska), nekateri iz množičnejših pevskih zborov (civilnih in cerkvenih), nekaj pa jih je bilo ustanovljenih prav namenoma. Večina teh oktetov je aktivno delovala zelo kratek čas, nekateri tudi samo za enkraten nastop. Redko število oktetov pa se lahko pohvali z aktivnim delovanjem deset, dvajset, trideset, štirideset ali celo več let.

Žal pa ima pojav oktetovstva za slovensko zborovsko petje v določenem pogledu tudi slab prizvok. Zborovodje večjih pevskih zborov si v svojih sestavih želijo imeti dobre pevce in na oktetovstvo gledajo precej z zavistjo, saj jim v resnici iz njihovih zborov v oktete odhajajo boljši pevci.

Zlata medalja na pevskem tekmovanju

Oktet Deseti brat je 8. maja 2005 na močnem mednarodnem tekmovanju pevskih zborov na Harmonie festivalu 2005 v Lindenholzhausnu pri Limburgu v Nemčiji dosegel zlato medaljo.

Oktet je v tekmovalnem delu pel pet pesmi (v petih jezikih) in sicer:
– Gagliarda (Baldasare Donati) – v italjanščini
– En ego campana (Jakobus Gallus) – v latinščini
– Hell ins fenster (Max Reger – obvezna pesem) – v nemščini
– Svjati Bože (Stevan Hristić) – v starocerkveni slovanščini
– Nmau čriez Jizaro (slovenska narodna – Luka Kramolc) – v slovenščini

Z drugimi besedami: med 131 tekmujočimi zbori iz več kot 40 držav, smo zbrali 22,17 točk (od 25 možnih), kar pomeni tudi šesto mesto v absolutni konkurenci med vsemi nastopajočimi zbori, oziroma drugo v naši skupini (prvo mesto nam je ušlo za pol točke – ampak pevcem iz Švedske, ki so ga dosegli, ga od srca privoščimo).

Oktet je na dosedanjih štirih tekmovanjih vedno dosegal uvrstitve na zgornji meji bronastih medalj (se pravi skoraj srebrnih), zato smo si na tekmovanju na tihem želeli končno osvojiti kakšno srebro. Temeljito smo se pripravljali na to tekmovanje. Na razglasitvi nismo mogli verjeti svojim ušesom, ko so nam sporočili, da smo osvojili zlato. Veselje je bilo nepopisno.

Menda smo bili edina skupina, ki zlate medalje niti v sanjah ni pričakovala, pa jo je dobila. Vemo pa za nekaj takih, ki so jo pričakovali, pa ne dobili. Iz zanesljivih virov smo že pred tekmovanjem izvedeli, da je naša skupina (moški zbori do 30 pevcev brez inštrumentalne spremljave) najmočneje zastopana in imamo v zborih, ki bodo nastopili izjemno močno konkurenco. Pokazalo se je, da smo izjemno močna konkurenca pravzaprav mi njim, saj smo dosegli drugo mesto v skupini.

Oktet je bil ena redkih skupin, ki se ni posluževala scenskih efektov, ampak smo gradili svoj nastop izključno s kvalitetnim in čvrstim petjem, volumnom, dinamiko, dikcijo, zanesljivo interpretacijo in glasovno zlitostjo . Izbor programa nam je omogočil prikaz različnih oktetovih pevskih kvalitet in to je prepričalo tako strokovno komisijo kot publiko v dvorani.

Da tekmovanje ni bilo kar tako, naj povemo, da je bila v komisiji tudi priznana dirigentka gospa Karmina Šilec, ki nam je v svojem delu kritike napisala takole: Lepo vas je bilo slišati! Dobra izvedba obvezne skladbe!

Drugi član komisije g. Robert Sund (ki nas je med drugim tudi najbolje ocenil) je v svoji kritiki napisal: Dober ritem in prijeten sound. Fina natančnost in generalno dobra intonacija. Mnogo dobrih glasbenih detajlov. Prijetna atmosfera. Zelo dober ansambelski občutek. Prijeten vokalni zven.

Tretji član komisije je bil g. Jürgen Budday, je posebej pohvalil intonacijo in izgovorjavo.

Vsak član komisije posebej nam je prisodil zlato odličje, kar nam tudi mnogo pomeni.

Čeprav v dvorani nismo imeli skoraj nič svojih navijačev (manj od deset) smo vendar dosegli zdaleč najmočnejše aplavze. Za obvezno skladbo smo edini poželi celo stoječi aplavz strokovne komisije. Mnogo posameznikov, poznavalcev, nam je potem osebno izrazilo svoje simpatije do našega načina petja oziroma je pohvalilo naše pevsko izvajanje. Po nastopu smo prejeli kar nekaj povabil na festivale na razne konce sveta (Brazilija, Nemčija, Nizozemska…). Na Nizozemsko smo nekaj let kasneje tudi res šli.