Anekdote

V našem toliko in toliko letnem delovanju se nam je zgodilo marsikaj zanimivega. Morda bo katera od teh anekdot zanimiva tudi za obiskovalce spletne strani. Pa čez kakšen mesec spet pokukajte na to stran, sigurno bo še kaj novega.

POMLAJENI SLOVENSKI OKTET

Poleti 1982 smo se odpravili na našo prvo rajžo v “tujino”. Odšli smo v Bakar, malo mestece pri Reki, na Hrvaškem, torej takrat še v bratski Jugoslaviji. Imeli so prireditev Bakarska noč. Povabili so nas kot predstavnike pobratenih občin ali krajevnih skupnosti, saj ni več pomembno.

Že odhod je bil zanimiv. Milan in Janez, oba zaposlena na železnici sta ugotovila, da bo vlak, s katerim naj bi okoli poldneva odpotovali imel vsaj pol ure zamude, če ne več. To je pomenilo, da imata dovolj časa še za eno hitro kavico. Ostali smo čakali na vlaku in ta začuda ni imel zamude. Skozi okno odhajajočega vlaka smo v daljavi opazili oba naša pevca, kako se prav počasi vračata proti peronu. Seveda sta zamudila vlak.

Ostali smo srečno prispeli na Reko, kjer nas je pričakala poplava plakatov z vabili na prireditev Bakarsko noč. Na njih je bilo z največjimi možnimi črkami napisano BAKARSKA NOČ in SLOVENSKI OKTET, vse ostalo je bilo napisano z majhnimi črkami. Kar malo groza nas je bilo, ko smo videli kdo bo tudi prepeval na prireditvi. Jure se je začel spraševati, kaj sploh mi počnemo tam. Ampak, smo se okorajžili, ker smo že tukaj, bomo tudi peli, pa naj bo kar bo. Ko smo prišli z avtobusom v Bakar ni bilo nobenega od pevcev Slovenskega okteta še nikjer.

Čez približno dve uri, ko smo bili sredi poznega kosila ali zgodnje večerje smo v daljavi zagledali Milana in Janeza, kako se veselo pogovarjata z nekim dekletom. Ko so se približevali je bilo opaziti, da je z obema Vojka, Juretovo dekle, sedanja žena in prva odvetnica na Črnučah. Tisti dan je imela izpit na fakulteti. Po uspešno opravljenem izpitu nam je prišla samo pomahat na kolodvor. Tam je srečala le naša zamudnika, ki sta jo enostavno pripeljala s seboj. Njen izvoljenec Jure je sedel s hrbtom obrnjen proti prihajajočim in ko smo mu omenili, da prihajata Milan in Janez v družbi njegove Vojke se mu je kar zaletela tista rižota, ki jo je ravno imel v ustih.

To je bilo prvo presenečenje večera. Sledilo je drugo, nič manj zanimivo. Organizatorji so se pohvalili, da seveda poznajo Slovenski oktet, da so že nastopali v Bakru, da je vse tako kot bi moralo biti, le pevci okteta so se zelo pomladili odkar so jih zadnjič srečali (takrat smo imeli v povprečju 20 let !). Drugega okteta tisti večer v Bakru ni bilo. Bili smo oktet iz Slovenije ali drugače povedano Slovenski oktet.


IGORJEV MAGIČNI FOTOAPARAT

Bilo je še v tistih časih, ko si se moral, če si hotel imeti kvalitetno tehnično robo, zatekati k neslavnemu, tedaj vseljudskemu športu – švercanju čez mejo. Naš tedanji drugi tenor Igor Prinčič pa je do takrat najboljšega fotoaparata Canon A1 prišel na bolj uglajen način. V Italiji mu je umrl nek sorodnik in so v zapuščino prišteli tudi fotoaparat, katerega ponosni lastnik je postal Igor natanko en dan pred oktetovo turnejo v Zagreb in Sarajevo. Seveda je šel fotoaparat z nami na turnejo. Igor je z veseljem pritiskal na sprožilec in usta so mu lezla čedalje v večji nasmeh. Končno se je le pohvalil, da je to res dober fotoaparat, saj je na en navaden film spravil že precej več kot 60 posnetkov, pa še nič ne kaže, da bi bilo kmalu konec filma. (ponavadi se na film spravi na primer 24 ali 36 posnetkov.) Naredil je še dobrih deset posnetkov in ker filma nikakor ni hotelo biti konec, smo pričeli glasno ugotavljati, da verjetno sploh nima filma v aparatu. To ugibanje je Igor takoj demantiral rekoč, da je vendar sam še v trgovini vstavil film v aparat. Da je film v aparatu čisto zares bil, smo kmalu ugotovili, jasno pa je bilo tudi to, da ni bil pravilno vstavljen v fotoaparat in kdo ve, če tedaj ne bi preverili tega, kako dolgo bi Igor še fotografiral.

Najbolj neumno pri vsej stvari je, da smo izgubili kar nekaj dokumentov naše radoživosti, saj smo se vsi prav ganljivo noro nastavljali pred objektiv.

VELIKA KLADUŠA

Poleti 1985 je bil oktet del občinske delegacije, ki je obiskala pobrateno občino Velika Kladuša v Bosni. Sprejem je bil za nas nekaj zelo posebnega. Vsega je bilo v izobilju.

Zvečer smo imeli pred koncertom parado skozi Veliko Kladušo. V paradi je bilo poleg nastopajočih tudi bataljon domačinov, ki so držali v naročju vsak svojo kokoš ali purana (Velika Kladuša je bila znana po menda največji farmi perutnine v tedanji Jugoslaviji).

Koncert pa je bil nekaj posebnega. Naše petje je bilo nekakšno mašilo za čas, ki so ga potrebovali folkloristi, da so se preoblekli. Mi smo sicer vnaprej posredovali pesmi, ki jih nameravamo zapeti. Napovedovalec je te pesmi vneto napovedoval. Mi pa smo že po prvi pesmi ugotovili, da publiki ni ravno do raznih Gallusov in podobne “visoke” kulture, ampak da jih zanima bolj preprosta glasbena zvrst. Zato smo po napovedi npr. Gallusovega moteta zapeli raje kakšno drugo. Božič Jure, ki je tedaj dajal intonacije je samo pevcem povedal katero pesem bo intoniral in mi smo zapeli na primer veselo slovensko narodno pesem. In tako ves večer do konca. Niti ena pesem ni bila tista kot jo je napovedovalec napovedal. Ker je bil to Metodov prvi nastop z oktetom po enem letu je nekaj pesmi zapel kar na playback – samo odpiral je usta. 

Eden od slovenskih kantavtorjev (Tomaž Pengov) jo je isti večer v isti dvorani odnesel precej slabše. Najprej je pesem zrecitiral v originalu, nato jo je povedal v prevodu, nazadnje pa jo je še zapel. Med vsakim tem dejanjem pa je poizkušal publiki dopovedati vso pesniško globino. Prvo pesem so poslušalci še nekako potrpeli, pri drugi je bilo že precej hude krvi, pri tretji pesmi pa so imeli obiskovalci vsega dovolj in so vzeli stvar v svoje roke in so ga izžvižgali in nagnali z odra. On jim pa tudi ni ostal dolžan in je publiko nazaj nahrulil vsaj kot nekulturne…  

Prava veselica pa se je začela šele ob polnoči, ko so nas pripeljali z večerje. Škero in Milan sta si zaželela še eno pivo pred spanjem in sta odšla v prazno hotelsko restavracijo. Nekje po tretjem pivu sta videla, da natakar ureja nek pladen z pečeno ovčetino. Namignila sta mu, če se da kakšen košček dobiti, da ne bi ostala samo pri pijači. Natakar je brez besed postavil pred njiju cel pladenj. Ko sta hotela plačati je bil odgovor – “nič, saj ste naši gostje”. V tem trenutku sta nesebično pomislila na preostali del okteta, ki je bil že v posteljah in na njun poziv smo se prijazno odzvali. Naše početje v hotelski restavraciji so začutili tudi folkloristi in v nekaj minutah je bila restavracija polna. Jedli smo, pili, od nekod so folkloristi prinesli inštrumente in pričela se je prava veselica. Kmalu so prispeli še domači muzikantje in veselica je trajala do jutra. Naš Janez (Kukovica) se ni želel udeležiti zabave, zato smo ga z rjuho vred postavili pred vrata hotelske sobe, ključ pa odnesli na recepcijo. Revežu ni preostalo nič drugega, kot da se nam pridruži – oblečen samo v rjuho.

Naslednji dan smo se z gostitelji vozili na oglede okoliških znamenitosti in eden od njih – vodja občinske vojaške uprave – nam je šest let vnaprej, močno pijan in v solzah, napovedal: “Momci, bit če rata !” Še več stvari, ki so se kasneje v resnici zgodile je napovedal. Verjetno bi povedal še več, če mu preostali gostitelji nebi zagrozili, naj utihne. Takrat mu nismo verjeli, saj je bila to za vse nas nekaj najbolj nemogočega. Izgleda pa, da so nekateri krvave stvari planirali daleč vnaprej.

JODLERI IZ SLOVENIJE

Zgodilo se je še v ranjki Jugoslaviji. Imeli smo nastop v Novem Sadu, kjer smo sodelovali kot predstavniki Slovenskih železnic na kulturnem srečanju jugoslovanskih železničarjev. Vse nastope je povezoval nek zelo uglajen starejši gospod, ki je bil po poklicu profesor zemljepisa. Na listek smo mu napisali, katere pesmi bomo peli, (ker smo bili prepričani, da bo nekaj narobe smo mu črkovali naslove pesmi, on pa je poznavalsko prikimaval) pred tem smo mu nekaj povedali tudi o oktetu itd. Nastopil je trenutek, ko nas je napovedal. Kot je bilo dogovorjeno smo že med napovedjo strumno kot vedno, prikorakali na oder. Prvi udarec usode je bil, da nam je narobe napovedal pesem. Namesto “Ti pob’č ja k’na lumpej” je slovesno naznail “Ti pob’č ja k’na tumbej”. Pevci smo planili v smeh. Drugi udarec pa je sledil neposredno za prvim, saj nas je še poznavalsko okarakteriziral kot “Jodleri iz Slovenije”.

Smeha na odru je bilo ogromno, kljub temu smo korektno odpeli ves program, le nekaj sekund smo si vzeli pred začetkom za brisanje solz smeha in umiritev.


LEDENA TORTA 

Mati našega prvega tenorja Franjota je bila izvrstna kuharica. Med oktetovci je bila najbolj poznana po svojih slaščicah. Zelo zanimivo je bilo prvo srečanje pevcev okteta z njenimi dobrotami.

Franjo je s svojo tedaj še malo družinico stanoval v veliki stolpnici ob Vojkovi cesti v najemniškem stanovanju.

Cel večer smo bili “na terenu”, kar pomeni, da smo veliko prepevali. Ob polnoči so nam moči pričele pohajati. Tedaj je Franjo izrekel zapeljive besede: “Fantje, gremo k meni domov na torto.” Nikogar med nami tedaj ni bilo, ki bi se branil torte. Franjo je bil tiste dni tudi sam doma – žena in hčerka sta bili pri njegovi tašči. Skoraj idealne razmere za naš polnočni obisk. Franjo je imel v zamrzovalni skrinji nekaj različnih in celih tort na zalogi. Ker nam je bila ponujena izbira, smo se soglasno odločili za čokoladno torto. Problem je bil le v tem, da je bila torta zelo globoko zmrznjena in da bi se ogrela na potrebno temperaturo za uživanje šele pozno zjutraj, ko bi bil že dan. In bil je delovni dan, zato je bilo to nesprejemljivo. Nekako smo tisto zmrznjeno torto z veliko muko prerezali na pol in ugotovili, da se mnogo prepočasi ogreva. Tedaj smo od nekod privlekli fen (sušilec za lase) in z njim relativno hitro ogreli torto.

Ko je torta izpuhtela smo vsak na svoj dom izpuhteli tudi mi. O tistem večeru pa med udeleženci še vedno kroži legenda o tem, kako izvirno smo odtajali torto. 

Seveda, če smo znali že tedaj (s petjem) odtajati marsikatero srce, tudi ledena torta ni smela biti problem.


ORTI POBERE ŠTOPARJE

Naš basist Marjan ali Orti se je nekega poletja peljal domov z dopusta na Pagu. Kot navadno je v avtu poslušal kak oktet ali pevski zbor. Ob cesti pa sta štopala dva mlajša fanta, dijaka. Na tablici, ki sta jo kazala voznikom je bilo napisano, da želita v Ljubljano. Marjan je imel še dovolj prostora v avtu in jima je sredi Dalmacije radodarno ponudil brezplačen prevoz na želeno lokacijo. Med potjo je prišlo do raznih pogovorov in ker je Marjan neumorno vrtil tiste zborovske in oktetovske pesmi je pogovor naletel tudi na tovrstno glasbo. Eden od fantov se mu je pohvalil, da njegov oče tudi poje v nekem oktetu. Ker se pevci v oktetih vsaj na videz poznamo med seboj je Marjana začelo malo bolj zanimati. V katerem oktetu pa poje? Odgovor je bil presenetljiv – v Desetem bratu. Orti, ki svojih pevskih aktivnosti v tem oktetu fantoma še ni razkril, si je mislil, da ga fant pač vleče za nos, saj se oktetovci redno dobivamo in poznamo družine in otroke vseh članov. Mislil, si je, da bi na vsak način moral fanta poznati. Tuhtal je čigav sin bi lahko to bil, pa se ni mogel nič pametnega domisliti. Prešinilo ga je, da ima morda že tisto starostno bolezen, ki nič ne boli, vsak dan pa zelo veliko novega izveš – o sklerozi, a je misel na to takoj opustil. Po dodatnih vprašanjih, ki jih je fantu zastavil, ter po odgovoru, da poje tudi še v Ribniškem oktetu je končno ugotovil, da je to pravzaprav sin našega novega drugega tenorja, Čarlija, čigar družine do tedaj še nismo poznali.

Da pa Čarlijevih družinskih članov ne poznamo tudi še danes, po tolikih letih skupnega prepevanja je pa že čisto druga zgodba…


KAKO JE ŠKERO UKRADEL ORTIJA

Naš Orti je astmatik. Neke pomladi je moral zaradi tega celo za nekaj dni na Golnik, kjer so mu opravili celo vrsto preiskav. Nerodno je bilo to, da smo imeli z oktetom nastop, naš drugi basist Milan pa je bil odsoten. Nastopa nismo mogli odpovedati, zato je predsednik Škero sklenil, da bo šel kar po Ortija. Šel je k njemu domov po koncertno obleko in se odpeljal na Golnik. Z Ortijem sta šla najprej na sprehod v park, ki sta ga podaljšala do parkirišča, sedla sta v avto in lepo prišla na nastop. Orti je nastop lepo in s širokim nasmehom prenesel. Škero ga je po nastopu hitro odpeljal nazaj in nihče ni nič vedel. Malo nerodno je bilo le, ker je nastop snemala televizija. Zjutraj ga je glavna sestra nekaj sumljivo gledala, vendar je po nesrečnem in trpečem izrazu, ki ga je Orti zmogel, samo na kratko sama zase odkimala in odgnala neke neverjetne misli.

Med nami pa še vedno kroži legenda, kako je Škero “ukradel” Ortija.


NA RAČJEM OTOKU

Res vse kaže, da se skoraj nobena anekdota ne more zgoditi brez Ortija. Nekoč smo imeli nastop na Brdu pri Kranju. Peli naj bi na Račjem otoku enologom, ki so ocenjevali vina na Vinskem sejmu v Ljubljani. Škero, kot vesten predsednik, ponavadi malo pred nastopom pokliče vsakega posebej in povpraša, koliko ima še do mesta, kjer je nastop. Tako je poklical tudi Ortija in dobil odgovor, da je še doma v Baški grapi in da je ravno sredi košnje. Po nekaj kratkih krikih je Škero zaključil razgovor in pričel z akcijo iskanja rezervnega basa, kajti Milana tudi na ta nastop opravičeno ni bilo. Nastop se je pričel čez slabe pol ure, saj bolj nismo mogli zavleči pričetka. Tik ob nas se nam je v pomoč postavil vitez Ciraj, ki nam je v basovskem ključu po posluhu in čim bolj neopazno pritegnil. Prva pesem je bila pri kraju brez večjih pretresov, sledil je kratek nagovor, nato druga pesem. Med to pesmijo je bilo v ozadju že slišati neko lomastenje in basiranje, ko pa smo pričeli peti tretjo pesem, se je iz jarka v katerem se je preoblačil skobacal Orti in se nam pridružil. Pogled nanj je bil res razveseljiv, še posebej, ker je imel srajco zamaknjeno zapeto za en gumb in ne povsem zabasano za hlače, ovratnik je imel štrleč kot klovn, metuljčka na golem vratu, hlače na pol zapete, čevlje pa odvezane. Še dobro, da je v trenutku navdiha iznašel nov pevski položaj v oktetu – postavil se je namreč za baritoni, tako, da ga poslušalstvo ni moglo dobro videti, pa še mrak mu je dajal zavetje. Četrto pesem pa smo zapeli že čisto normalno.

Še sedaj ostaja skrivnost, kako je lahko Orti v tako kratkem času prišel iz Primorske na Gorenjsko.

Oktetovci smo znani tudi po svojem prefinjenem pivskem okusu in tu je sledilo drobno razočaranje. Glede na publiko – bili so sami enologi in to s celega sveta – smo smatrali, da se bo na tej prireditvi pilo kaj zares izjemnega, vendar smo bili šokirani, ker so na mize nosili čisto navadno namizno belo vino v navadnih litrskih steklenicah in gospodje enologi so ga veselo (in veliko) pili.

Sledil je še nepozaben pevski večer, kjer je vsak enolog s pravo narodno pesmijo predstavil svojo deželo. Bilo je nepozabno. Posebno nam je v spominu ostal enolog z Japonske s svojim neverjetnim izvajanjem japonske ljudske pesmi. Zaljubil se je v našo glasbo in je za enega oktetovca, po našem izboru, želel plačati enoletni tečaj Japonščine. Recimo, da se nismo mogli odločiti, kdo bi na tečaj šel, zato enostavno ni šel nihče.

Pa je splavala še ena priložnost…

ČARLIJEV PRIJATELJ

Na poti po Avstraliji nas je pot zanesla tudi v manjši živalski vrt, kjer smo si lahko ogledali avstralske živali. Večina živali se je prosto sprehajala po živalskem vrtu. Božali smo kenguruje, majhne in velike, čohali smrdljive koale (res so prijazne in čisto zares grozno smrdijo), se fotografirali z nojevskimi emuji in se imeli res prijetno. Med vsemi temi živalmi pa je Čarliju uspelo najti čudno žival s še bolj čudnim imenom – wombat. Živalca iz družine vrečarjev je podobna srednje velikemu in zelo kosmatemu prašiču in, kot se je pokazalo, se zelo hitro naveže na ljudi.

Naš wombat je torej ležal, ali bolje rečeno dremal ob potki po kateri je prišel Čarli. Ta si je zaželel fotografirati čudno bitje, zato mu je pričel nežno prigovarjati naj vstane, da ga bo lahko slikal. Neumna žival pa se nekako ni ustrezno odzivala na Čarlijeve mile prošnje, zato je Čarli spremenil taktiko. Povzdignil je glas in upal, da bo imel s strogostjo več uspeha. In res ga je. Živalca je namreč za trenutek odprla oči, drugega pa nič. Ko je Čarli pričel glasno protestirati in groziti, češ, da je on lepo in pošteno plačal vstopnico ter da zato pričakuje, da mu bo kdo za ta denar tudi pripravljen kaj narediti. Ker je bil odziv, proti Čarlijevim pričakovanjem, ničen, je pri bližnjem evkaliptusu odlomil drobno vejico in z njo grozeče stopil do zdaj že začudene živali. Enkrat ali dvakrat je proti živalci sicer grozeče a kljub vsemu nežno (Čarli je konec koncev le priznan ljubitelj živali – posebno ljubi perutnino, najrajši ima pohano) zamahnil z evkaliptusovo vejico. Svinjče je le vstalo, se počasi prizibalo k njemu in se mu nežno, prijazno in dobrohotno podrgnilo ob nogo.

Ves čas, ki ga je Čarli ta dan še prebil v živalskem vrtu, se ni mogel znebiti kosmatega spremljevalca, ki je drobil za njim, ga dobrodušno gledal in se vmes še nekajkrat prijazno stisnil k njegovi nogi.

Tako je Čarli, za ceno vstopnice, dobil novega prijatelja. Ali pa je bilo morda ravno obratno? Wombat je dobil novega prijatelja, ta je pa še plačal za to.

VSI SE UČIMO

Oktet Deseti brat v zadnjem času svoje koncerte, če so le v normalnih dvoranah, zaključi s pesmijo, ki jo poznajo vsi v dvorani in jo tudi vsi pomagajo peti. Kaj takega na koncertih drugih oktetov ni bilo v navadi. Vendar se tudi tu stvari spreminjajo.

Slovenski oktet je bil za našo 25 letnico naš gost. Na tej prireditvi smo kot zadnjo pesem zapeli priljubljeno ljudsko pesem “Pozimi pa rožice ne cveto” in to tako, da je na koncu z nastopajočimi pela vsa dvorana. Izgleda, da je bilo fantom od Slovenskega okteta to tako všeč, da so vsaj na enem svojih božičnih koncertov, (na katerem je bil med poslušalstvom tudi naš Metod) na koncu skupaj s publiko zapeli Sveta noč, blažena noč.

Lepo, da smo tudi mi v nečem vzor našim vzornikom.

Krasno fantje, le tako naprej !

ŠKEROTOVA TRGOVSKA ŽILICA

Bilo je  v tistih časih, ko je v Ljubljani “pognal” bolšji sejem. O tem, kako na njem cveti prodaja, sta se šla prepričat tudi Zdravko (bolj znan kot Škero) in Milan (bolj znan kot Jure). Zadovoljna s tistim, kar sta videla, zlasti s prodajo rabljenih tekstilnih izdelkov, sta sklenila, da tudi onadva napravita čistko v domačih garderobnih omarah.

Škero, znan po svojem “visokem” temperamentu, se je tega dela lotil nadvse temeljito. Najprej je iz omar zmetal kup majic, a to mu še ni bilo dovolj; ves ogret in razvnet pa se je nato spravil še na srajce.

Na “bolhi” naslednjo nedeljo mu je posel šel kar dobro od rok; v slabi uri in pol je prodal vso kramo – razen ene temno rjave srajce. Pripadniki takrat še bratskih narodov so se sicer motali okoli nje, vprašali za ceno, a jih je potem kar “zmanjkalo”. Škerotu na koncu ni kazalo drugega, kot da je srajco, ki je bila sicer v tako rekoč odličnem stanju, a je bil zanjo prepričan, da je ni nikoli nosil – in da je tudi ne bo, prodal za simboličen denar – mogoče bi danes za to dobil kepico sladoleda. Konec dober, vse dobro, si je dejal na koncu.

Čez dva dni je imel oktet nastop, Škero pa si je že dan poprej – tudi to je njegova čednost – lotil priprave pevske “uniforme”. A glej težave! Vse se je našlo, le neko temno rjavo srajco “so mu drugi člani gospodinjstva očitno nekam založili”. Iskanje in miselno raziskovanje se je končalo – na bolšjem sejmu.

Drugi dan se je začel njegov veliki lov za novo srajco. Prekrižaril je vso Ljubljano in v zadnji trgovini končno našel iskani primerek, po modelu in velikosti edini v mestu. Zanj je odštel toliko, da je šel po zlu ves izkupiček prejšnjega dne, pa še kake pol leta bi moral služiti na takšen način.

ZAČASNO OZDRAVLJENI ORTI

Bilo je že omenjeno, da je naš Orti hud astmatik. Pred odhodom v daljno Avstralijo se je fant pošteno založil z raznimi zdravili, inhalatorji, pumpicami in drugimi pripravami za lajšanje tega gorja. Nesreča pa je hotela, da je v naglici pozabil vsa zdravila pod avtomobilskim sedežem in se šele visoko nad tlemi, na letalu, spomnil, da nima s seboj čisto nobenih zdravil za lajšanje dihanja. Jezen sam nase nam je popolnoma resno govoril, da naj kar pozabimo na njegov pevski prispevek, saj bo zelo dobro že to, da bo sploh ostal živ, kaj šele da bi kaj pel. Prispeli smo na najoddaljenejši kontinent in smo kar nekako pozabili na zdravstvene tegobe našega Marjana. Čez dva dni ga je le nekdo pobaral, kako in kaj je z njegovim zdravjem. Veselo je odgovori, da se krasno počuti in nima nobenih problemov z dihanjem. In naš Marjan je v naslednjih dneh res kar pokal od zdravja. Pel je tako, kot še nikoli. Seveda, saj je lahko dihal. Prepričan je bil, da se je že pozdravil, nakar smo od prebivalcev izvedeli, da je tamkajšnja klima res izjemno ugodna za astmatike. To so bili Marjanovi najbolj zdravi dnevi, kajti že takoj, ko smo stopili na domača tla ga je zadušilo in ker so ga prišli na letališče iskat s tistim avtom, ki je imel pod sedežem pol lekarne si je lahko kmalu opomogel. Za nekatere in zaradi nečesa je vsaj za nekaj časa tudi tujina lahko boljša od domovine. Pa ni bila tujina tista temveč je zrak v Avstraliji preplavljen z evkaliptusovimi “parami”. Za evkaliptus pa je znano, da lajša težave z dihanjem.

Pa dobro dihaj, Orti!

ČARLI PADE S POSTELJE

Bilo je v Avstraliji, v Sidneyu. Nastanjeni smo bili v hotelu Formule1, ki sodi v francosko verigo cenejših hotelov. Njihova značilnost je v tem, da so sobe v vseh njihovih hotelih povsod po svetu popolnoma enake in enako opremljene. Tako so v tipični hotelski sobi na levi steni tri ležišča in sicer zakonska postelja spodaj z zglavjem ob steni, pravokotno nad njo pa pograd, do katerega se pride po trdno vpeti kovinski lestvi.

Med našimi rajžami po svetu rad potuje z nami tudi naš umetniški vodja g. Kores, izjemno vitalen in potrpežljiv gospod. Dogaja se, da sta na potovanjih največkrat skupaj v sobi skupaj s Čarlijem, ker sta eden na drugega nekako navajena že od nekdaj (iz okteta Hoja, Ribniškega okteta…). Tudi v Sidneyu je naneslo, da sta si delila sobo. Čarli je g. Koresu velikodušno odstopil zakonsko posteljo, sam pa si je odredil mesto zgoraj, na pogradu.

Nekega jutra, ko smo se zbirali za odhod na ogled mesta smo najdalj časa čakali Čarlija. Umetniški vodja g. Kores pa je hodil od enega do drugega in vsakemu nekaj šepetal na uho. Reakcije njegovih sogovornikov oziroma izrazi na njihovih izrazih so bile od trenutka do trenutka popolnoma drugačne. Tipičen pogovor je potekal nekako takole:

“Da vam povem, kaj se je danes zjutraj zgodilo!”

“Kaj pa?”

“Pomislite! Čarli je padel  s postelje!”

Glede na to, da smo vsi vedeli, da Čarli spi na pogradu nad zakonsko posteljo in torej nad umetniškim vodjem je bilo takoj logično in zaskrbljeno vprašanje: “Ali je padel na vas?”

Sledil je  tolažilni odgovor: “Ne, ampak na kovčke!”

Vsak si je v tistem trenutku že predstavljal Čarlija, vsega polomljenega in obvezanega.  Umetniški pa je vsakega potolažil, da verjetno ni prav hudo, saj se je Čarli relativno hitro pobral. Ker je naš umetniški vodja resen in kulturen gospod ni ponovil Čarlijevih besed ob pristanku.

Vsi smo bili zaskrbljeni, kaj je z našim Čarlijem. Ni mačji kašelj če se pol stoletja star in okoli cent težek dedec zvrne in pade okoli meter in pol dol na kaj trdega.

Končno je zadnji prihlačal tudi Čarli in vsi smo ga začudeno ogledovali. Ko smo mu pojasnili čemu ga tako resno in sumljivo vsi ogledujemo se je samo nasmehnil in rekel, da mu je samo spodrsnilo na čisto spodnjem klinu lestve, tako, da je samo močno zaropotalo, ker je izgubil ravnotežje in se ujel na kovčkih, ki so bili tam blizu. Gospod Kores je bil v tistem trenutku ravno obrnjen drugam, tako, da je videl in slišal le zadnji kader.


ČARLI MINUS ENA IN POL

Naš Čarli si služi vsakdanji kruh s praktično vsakodnevnim prepevanjem. Je univerzalen pevec in lahko poje tako bariton kot drugi tenor. Ker je bolj bariton kot drugi tenor mu prepevanje na mestu drugega tenorja v oktetu včasih povzroča nekaj problemov.

Čarli zelo skrbi za svoj dober glas in pevsko kondicijo. Osnovno sredstvo preživljanja – svoj dober glas – Čarli uspešno varuje na različne načine. Eden od načinov je na primer ta, da se pesem intonira nekaj nižje, drugi na primer, da zapoješ kakšno pesem manj, pa še bi se jih kaj našlo v njegovem arzenalu.

Na Črnučah leta 2004 smo imeli na neki prireditvi predstavitev okteta. Milan je bil zadolžen, da v prosti besedi predstavi delo okteta in ob tem tudi predstavi pevce v oktetu. Milan se je na vso stvar resno pripravil, tako, da mu je beseda lepo tekla.

Ob predstavitvi je med drugimi predstavil še Čarlija: “Drugi tenorist Marjan Kraševec, ki je bolj poznan kot Čarli minus ena in pol.”

Vsi smo se začudeno zagledali v Milana, ki je tisti minus ena in pol razložil v tipičnem Čarlijevem slogu: “Fantje, dajmo eno pesem manj, druge pa pol tona nižje.”


JAZ SEM SE ODLOČIL

Tega je že kar nekaj let. Zgodilo pa se je po pevski reviji, ki jo je tedanja občinska Zveza kulturnih organizacij Ljubljana Bežigrad prirejala vsako leto. Na tej pevski reviji so se z nekaj pesmimi predstavile vse pevske skupine v občini. Navadno je bilo po prireditvi bolj veselo. Vsak je dobil sendvič, pa pivo ali kozarec vina, ali dva, ali tri, ali preveč…

Tako po prireditvi pristopi k Metodu možakar v zrelih letih, ki je prepeval pri nekem drugem pevskem zboru, in prične hvaliti oktetovo petje. Sprašuje ga o tem, kdo oktet vodi, kdaj, kje in kolikokrat ima oktet vaje, kje vse nastopa in še mnogo detajlov. Na vsa vprašanja mu Metod vestno in natančno odgovarjal, čeprav je možakar kazal določene znake alkoholiziranosti. Naenkrat pravi Metodu:

“No, jaz sem se odločil. V torek bom prišel k vam na vajo. Pel bom bariton v vašem oktetu.”

To je oktetovega baritonista izredno presenetilo in možakarju je pričel razlagati, da je oktet zaključena skupina, ki tvori osem pevcev in da v tem trenutku oktet ima osem pevcev in od tega celo dva baritona in nobenega pevca ne potrebuje. Vendar je bil možakar ravno prav nalit, da se niti slučajno ni pustil prepričati in je trmasto vztrajal pri svojem. Na koncu je še vzrojil, češ, kaj se sploh pogovarja s pevcem, da se bo pač raje dogovoril z vodjem okteta in je jezno odšel iskat našega umetniškega, ki je bil nekje med množico.

Metod je o zanimivem dogodku takoj obvestil ostale pevce in smehu ni bilo ne konca ne kraja.

Naslednji torek pa možakarja na vajo okteta, kljub jasno izraženemu in resnemu namenu, vseeno ni bilo.